Replika Vegovega možnarja iz leta 1795

Posebno mesto med muzejskim gradivom Vojaškega muzeja Slovenske vojske zavzema zbirka orožja. Ta je zagotovo ena od tistih, brez katere si nikakor ne moremo predstavljati vojaškega muzeja in ki po obsegu in vsebini vzbuja največ zanimanja.
Le malo stvarem je človek v zgodovini namenjal toliko pozornosti kot tistim, ki so navzven kazale njegovo moč. Zato je imelo orožje kot pomemben element te vrste izjemno bogat zgodovinski razvoj. Vsi ti predmeti ali naprave so opravljali skupne naloge, saj so se ljudje z njimi branili ali pa napadali druge. Ko so uporabljali napadalno orožje, je boj dobil manevrski značaj, ko pa je prevladovalo obrambno orožje, so dejavnosti izvajali bolj kot pozicijsko bojevanje. Orožje je najpomembnejši del vojne tehnike. Z njim se sovražniku neposredno povzročajo izgube v moštvu in gmotnih sredstvih, krha se bojna morala, lomi volja za odpor ter varuje lastne sile in sredstva. Bojno vrednost neke vojske ali enote so presojali tudi po kakovosti in količini orožja. Ta dva kazalca so v številnih primerih v vojaški zgodovini upoštevali tudi pri presojanju razmer in sprejemanju odločitev.
Na razvoj orožja je vplival tudi razvoj tehnike. Vsak tehniški dosežek je pomembno vplival na izpopolnjevanje in posodabljanje ali pa na izločitev enega in uvajanje novega orožja. Posledično je pojavu novega orožja sledil pojav protisredstva oziroma protiorožja, ta neprekinjena tekma pa je bila gonilna sila razvoja orožja. Razvoj in pojavljanje novega orožja sta vsiljevala tehniške, organizacijske in taktične (operativne) ukrepe za njegovo najboljšo uporabo ter tudi zavarovanje pred njim. S tem smo vstopili v nepretrgan razvoj orožja in zaščite pred njim. Orožje se je v miru razvijalo počasneje kot v obdobjih vojn.
Orožje je vedno vzbujalo zanimanje in vznemirjenje, tako odraslih kot otrok. Med drugim je vznemirljivo zaradi več lastnosti. Tako je lahko redko, tehnično izvirno, veliko ali majhno, tudi okrašeno ter vezano na konkretno osebnost. Vsak kos orožja ima svojo zgodovino oziroma zgodbo. Ta je lahko bolj ali manj kruta, skrita ali znana, morda na novo odkrita. Orožje včasih povezujemo z zgodbo o ohranitvi in samoobrambi, drugič z željo po zavojevanju. Velik del orožja, ki ni več uporabno, se sčasoma znajde v muzejih ali pri zasebnih zbiralcih oziroma posameznikih, ki ga hranijo kot posebno dragocenost. Žal zgodbe, povezane s temi predmeti, pogosto utonejo v pozabo. Muzejskim delavcem in obiskovalcem razstav so tako na voljo le še brezosebni taktično-tehnični podatki.
Zbirke orožja so v muzejstvu in nasploh v zbirateljstvu vznemirljivo poglavje, pogosto povezano z dogajanjem, ki je spreminjalo zemljevide evropskih dežel. Zato si bomo v Vojaškem muzeju SV še naprej prizadevali izpopolnjevati in bogatiti zbirko orožja in ohraniti našim potomcem pomembno kulturno oziroma tehniško dediščino kot vir in dokaz naših prednikov in nas samih v boju za obstanek in ohranitev na naših tleh.
Zbirko orožja delimo na dve podzbirki: hladno in ognjeno orožje.