Rožanec, Sabotin, 1916–1917

Umetniška dela so njihovi lastniki ali pa navdušeni zbiralci razstavljali že v antiki in nato v vseh obdobjih, ki so sledila. Sprva to razstavljanje ni bilo namenjeno javnosti, temveč notranji okrasitvi bivališč: vil, dvorcev in gradov. Javnosti so bile dostopne le umetnine v sakralnih in drugih javnih stavbah. Prvo javno razstavo slik so pripravili šele leta 1673 v Salon des Artists v Parizu, kjer so svoja dela predstavili izključno dvorni umetniki. Prve vsakoletne razstave pa so se uveljavile od druge polovice 19. stoletja naprej. Na njih so lahko predstavili svoja dela in nove umetniške smeri tudi manj znani umetniki.
Zanimivo je spremljati vojne in vojaške motive na likovnih upodobitvah, če sledimo razvoju slikarstva v preteklosti. Obstajalo je že v mezopotamski kulturi, v starem Egiptu in Grčiji.
V antični Grčiji naletimo na motive vojaškega življenja na freskah, reliefih in keramiki. Na eni izmed fresk se je ohranila podoba ahajskega vojaka iz Tirinsa iz leta 1350 pr. n. št. (Narodni arheološki muzej, Atene). Iz sredine 7. stoletja pr. n. št. pa je na korintski keramiki upodobljena hoplitska falanga, ki se ob zvokih flavt pripravlja na bitko (Muzej Villa Giulia, Rim). Iz tistega obdobja so tudi doprsni kipi grških vojaških poveljnikov in državnikov: npr. marmornat doprsni kip atenskega vojskovodje in politika Temistokla (Narodni arheološki muzej, Neapelj). V helenizmu je nastal bronasti kip vojskovodje Aleksandra Velikega na konju Bukefalu. Ohranjen je v rimski različici po Lizipovem izvirniku, našli so ga v Herkuleaneumu (Narodni muzej, Neapelj).
Iz rimskega obdobja so ohranjene freske in mozaiki, ki prikazujejo antične vojskovodje in bitke. Eden izmed najbolj znanih primerov antičnega zgodovinskega slikarstva je mozaik iz Favnove hiše v Pompejih iz obdobja od 2. do 1. stoletja pr. n. št. Prikazuje bitko pri Issu med Makedonci in Perzijci iz leta 333 pr. n. št. ter podobi Aleksanda Velikega in perzijskega vladarja Dareja.
V hiši bratov Veti v Pompejih pa se je ohranila freska Rimska pomorska bitka (1. stoletje n. št.).
Prizori bojevanja so upodobljeni tudi v obliki plitkih reliefov na sarkofagih vojskovodij in na stebrih in slavolokih vladarjev, npr. na Trajanovem stebru v Rimu, ki je nastal v 2. stoletju n. št.
Ohranili so se tudi nekateri doprsni kipi velikih rimskih vojskovodij in državnikov: marmornato doprsje Julija Cezarja, marmornati portret Sule, bronasti kip Avgusta, Hadrijanov kip in številni drugi.
Na Kitajskem so v obdobju dinastije Qin v 3. stoletju pr. n. št. nastale terakotne figure bojevnikov. 7000 takšnih bojevnikov terakota v naravni velikosti in s povsem individualnimi potezami obraza so našli v grobnici vladarja Shi Huangdija. Figure naj bi varovale vladarjevo truplo pred skrunitvijo.
V srednjem veku najdemo vojaške motive na miniaturah srednjeveških karolinško-otonskih psalterijev in evangelijarjev. Iz obdobja Merovingov je miniaturna Bitka pri Toursu in Poitiersu iz leta 732 med frankovsko in arabsko vojsko, iz obdobja Karolingov pa slika Karolinške konjenice, iz katere je zelo lepo razvidna vojaška oprema konjenika (Zlati psalterij iz Sankt Gallena). Zgodovinsko slikarstvo se je okrepilo tudi v obliki ilustracije in mozaika, vendar kot motiv že prevladajo biblijske zgodbe in Kristusovo življenje.
Od 9. do 11. stoletja, v obdobju normanskih pustošenj po Evropi, so nastale upodobitve normanskih bojnih ladij in vojakov na runskih kamnih in tkaninah; v tistem obdobju so Bizantinci ustvarjali miniature, ki so predstavljale tudi vojaško življenje. Na eni izmed teh je upodobljen napad bizantinske bojne ladje na sovražno ladjo z uporabo grškega ognja.
V visokem in poznem srednjem veku so se vojaški motivi uveljavili tudi na freskah, čeprav je zgodovinsko slikarstvo še naprej živelo predvsem v miniaturah. Te prikazujejo boj za investituro med papeštvom in cesarstvom v drugi polovici 11. in v 12. stoletju, vojaška osvajanja in uspehe križarskih vojn, napad in osvojitev Jeruzalema, osvojitev mesta Tars, bitko pri Askalonu, zasedbo Konstantinopla in vodje križarjev (Rihard Levjesrčni, Ludvik IX ...). V tistem obdobju je nastal tudi portret Friderika Barbarose, ki se je udeležil tretjega križarskega pohoda in nesrečno utonil v rečici Salef v Mali Aziji. Podoben razvoj kot v Evropi je doživelo miniaturno slikarstvo v islamski in indijski umetnosti.
V 14. in 15. stoletju miniature prikazujejo prizore iz stoletne vojne med Francijo in Anglijo, viteške turnirje, v 15. stoletju pa verske boje v Evropi in preganjanja heretikov.
V 16. in 17. stoletju so umetniki historičnega slikarstva upodobili številne vojne med katoliki in protestanti s političnim ozadjem v obliki bakrorezov, miniatur, ilustracij in barvnih bakropisov. Prikazali so tudi nasilje nad protestanti, zlasti nad hugenoti (šentjernejska noč).
Velika doba historičnega slikarstva je bila 17. stoletje z baročnim ustvarjanjem Rembrandta, Rubensa in Velazqueza. Tako npr. Velazquezova Predaja Brede prikazuje resničen dogodek iz vojne med Nizozemsko in Španijo in je vrhunec te slikarske zvrsti, saj so na njej upodobljene tudi podreditev poražene Nizozemske in spravljivo naravnane roke zmagoslavnih Špancev v človeški podobi. Tedaj so že prevladovala olja na platnu, ki nakazujejo zaton miniaturnega slikarstva.
V 19. stoletju so historično slikarstvo razvijali David, Delacroix in Goya. David je postal Napoleonov dvorni slikar in je na platnih častil cesarja, Delacroix (Svoboda vodi ljudstvo, 1830) in Goya (Streljanje upornikov, 1814) pa sta ubrala povsem nasprotno smer s kritiko tiranije, vojnega nasilja in grozot.
V 20. stoletju je bil najbolj izrazit predstavnik historičnega slikarstva Picasso z Guernico, ki je nastala kot obsodba bombnega napada na vas Guernica med špansko državljansko vojno. Hkrati izraža obsodbo napadalne vojne in uporabo sredstev za množično uničevanje.
Historično slikarstvo na slovenskih tleh in med slovenskimi umetniki je raziskano le delno, natančneje le njegov del v 19. stoletju. Poleg tega raziskovalci historičnega slikarstva menijo, da je premalo umetnin te zvrsti, ki bi jih bilo mogoče preučiti.
V VM hranimo majhno zbirko slik in kipov, ki so nastali med NOB in v obdobju socrealizma po vojni. Večino eksponatov smo pridobili z donacijami umetnikov in ustanov.
Likovna umetnost v NOB je nastala v letih od 1941 do 1945. Umetniki so ustvarjali v ilegali. Tedaj se je razvila predvsem partizanska grafika. Najvidnejši predstavnik te smeri je bil Božidar Jakac, ki je utrl pot tej zvrsti z realističnimi portreti. Enega izmed teh hranimo tudi v VM. To je portret komandanta Jake Avšiča, ki je nastal v Črmošnjicah marca 1944 (ročni odtis).
V VM si želimo povečati zbirko slik z motivi vojaškega življenja, predvsem iz starejšega obdobja slovenske vojaške zgodovine in iz osamosvojitvene vojne, zato smo jih začeli načrtno odkupovati in reproducirati.